Pogled v zgodovino Romov

 
 

O izvoru Romov

 
Izvor in naselitev Romov v Evropo sta bila dolgo zavita v temo. Šele znanost 18. in 19. stoletja je to vprašanje nekoliko razsvetlila in zapisala, da je njihova pradomovina Indija. Iz matične pokrajine so se po mnenju mnogih raziskovalcev začeli izseljevati zaradi osvajalnih vojn na Indijo v devetem stoletju. Takrat so opaženi največji selitveni valovi teh indijskih nomadskih skupin. Tako se je pričela njihova večstoletna selitvena pot. Vzrok njihovega stalnega preseljevanja z vzhoda proti zahodu je bil nomadski način življenja, k temu pa je poleg socialno-kulturnih značilnosti dodatno pripomoglo tudi nenehno preganjanje, zaradi katerega se, četudi bi to hoteli, nikjer niso mogli ustaliti. Zato Romi vse do danes živijo v dvojni socialno-kulturni stvarnosti – ohranjajo svoj tradicionalni način življenja, hkrati pa se prilagajajo razmeram v območjih v katerih se naseljujejo.
 
O poreklu Romov so se ohranili številni miti in legende, ki so jih Romi prenašali s seboj z ustnim izročilom, in ki so pri začetnem raziskovanju nemalokrat zavedli tudi znanstvenike, ki so preučevali njihovo zgodovino.
 
Ena izmed legend, ki govori o izvoru in prekletstvu Romov, pravi takole:
 
Neki prerok je opozoril indijskega kralja, da bo sovražnik napadel njegovo kraljestvo in mu uničil družino, vendar bo napadalec nemočen, če bo napadel Rome. Kralj zato pokliče romskega poglavarja in mu v tajnosti odda hčer edinko, Gan. Njo naj bi bil poglavar vzgojil kot svojega pravega otroka. Gan je odrasla v isti družini kakor poglavarjev sin čen. Nekega dne stari poglavar umre, romsko pleme pa sili novega poglavarja čena, naj se oženi. Čen pa je zavračal poroko s katerokoli žensko in grozil, da se bo, če ga bodo še naprej silili, ubil, ker ima rad le svojo sestro.
Čenu je mati zaupala, da Gan ni njegova prava sestra, a da mora čuvati skrivnost, saj bi lahko sovražnik ubil Gan kot kraljevo hčer. Pleme se je razdelilo v dva tabora. V prvem so bili tisti, ki so podpirali novega poglavarja, v drugem pa tisti, ki so ga zaradi zakona s sestro obsodili in niso priznavali takšnega plemenskega poglavarja. Drugi tabor je prisilil čena in njegove privržence, da so se izselili oz indijske dežele. Od takrat naprej se čen in njegovi rojaki selijo iz mesta v mesto, saj jih je prerok preklel, da nikdar ne smejo prespati dveh noči v istem mestu, ne piti vode dvakrat iz istega vodnjaka, prečkati dvakrat iste reke v istem letu.
 
Mitom in legendam se pridružujejo mnoga druga ustna izročila in verovanja Romov, kakor tudi sam jezik, v katerem so ohranjeni sledovi njihovega indijskega izvora.
Vendar pa ustna izročila niso zadosten dokaz za rekonstrukcijo romske preteklosti. Kadar govorimo o Romih, je treba upoštevati tudi različne znanstvene poglede. Ti pogledi še niso dovolj raziskani in klasificirani, ampak vseeno je razvidno, da se Romi omenjajo v legendah, zgodbah, pesmih, pregovorih, izrekih, anekdotah in verovanju številnih narodov sveta. To dejstvo govori o davni prisotnosti Romov v teh krajih.
 
Druga vrsta podatkov so pisna izročila. V iskanju izvora Romov so nekateri segli po Mahabharati, Homerjevi Iliadi, Herodotovih in Strabonovih zgodovinskih spisih. A na osnovi omenjenih del, v katerih poleg omembe Romov ni nikakršnih , je težko sklepati karkoli zanesljivega o daljni preteklosti Romov, torej o tem kaj se je z njimi zgodilo. Prve pisane omembe Romov v Evropi so iz leta 1068. To je besedilo o življenju sv. Žora Antonskega, ki je bilo spisano v samostanu Iviron na gori Atos v Grčiji. V tem delu se govori o Adsinkanih (iz te besede je verjetno izpeljana beseda Cigani). Znanstveniki se strinjajo, da to besedilo obravnava romsko ljudstvo. Nekateri znanstveniki sicer menijo, da so Romi prišli v dežele bizantinskega cesarstva že prej, sredi 9. stoletja, v Perzijo pa celo že v 4. stoletju.
 
Druge pisane omembe Romov so tudi v arhivskih spisih, kronikah, potopisih in od 15. stoletja naprej tudi v popisih prebivalstva. Čeprav številni, tudi arhivski dokumenti zaradi velike razpršenosti med državami in institucijami do danes niso bili sistematizirani in tudi sicer ne podrobno raziskani. Med arhivskimi dokumentacijami, ki omenjajo Rome, so najbolj znane zakonske uredbe centralnih in lokalnih oblasti, objave, deklaracije, edikti aretacij, sodni spisi, itd. To očitno pomeni, da so bili Romi v številnih evropskih državah preganjani, čeprav se pregoni niso povsod enako izvajali. Najpogosteje so v takih objavah Romi predstavljeni kot asocialni, berači, prevaranti, vrači, lopovi, kriminalci, itd.
 
 
 

Znanstveni pogledi na poreklo Romov

 
Mihael Jan de Goje (1863–1909), znani arabist, je trdil, da so Romi potomci Džatov. Džati so v Indiji velika nomadska kasta, medtem ko so v Pakistanu znani kot kmetje in živinorejci. V Afganistanu se to ime uporablja za označevanje šestih romskih skupin, oziroma ime, ki pogojno ustreza evropskima nazivoma Gypsies in Cigani. To de Gojevo hipotezo so priznavali tudi nekateri indijski raziskovalci in jo utrjevali z raziskovanjem Džatov. Tako na primer M. S. I. Divana meni, da si Džati potomci rodu Javadasa, ki se omenjajo v Mahabharati. Nekateri drugi pa trdijo, da so Džati nastali iz mešanih zakonov bramancev in nebramancev in so zato drugačnega izgleda in fozionomije. Tretji so zopet menili, da so Džati prišli v Indijo v 6. stoletju po Kr. In se zlili z indijskim prebivalstvom.
 
Sodobni indijski lingvisti in raziskovalci, kakor V. R. Riši, Dž. S. Patanija, Piere Lal Šarma in drugi, ki zastopajo stališča, ki so blizu njihovim predhodnikom, ali se od njih tudi nekoliko razlikujejo. Raziskovalec iz Pakistana Kuršid A. Kan meni, da je romski jezik v najbližjem sorodstvu z marvarskim jezikom, ki ga govorijo v Radžastanu.
 
Lingvističnim raziskavam so sledile antropološke raziskave. Tako je znani nemški antropolog Johan Friedrich Blumenbah trdil, da je lobanja Romov najbolj podobna koščati glavi egiptovske mumije, medtem ko je Vajsbah raziskoval fizične lastnosti Romov in prišel do sklepa: če bi opazovali samo s prostim očesom, bi bili Romi najbližje Egipčanom, tudi po obliki lobanje so Romi mnogo bližje Egipčanom kakor pa visokoglavim Indijcem.
 
Isidor Kopernicki je na osnovi primerjalnih raziskav sklepal, da je med Romi in Indijci nedvomno sorodstvo, dodal pa je, da se glava Romov le malo razlikuje od siceršnjega indijskega tipa.
 
Podobno je sklepal tudi A. Ovelek, medtem ko je indijski antropolog Babu Radžendral la Mitra menil, da so Romi v najbližjem sorodstvu z bengalskim narodom Bedija (Bedya).
 
Ežen Pitard, nekdanji profesor antropologije na univerzi v Ženevi, čigar delo Les Tsiganes ou Bohemiens nedvomno zavzema najpomembnejše mesto v antropološki literaturi o Romih, je opravil mnogo bolj izčrpne raziskave, na osnovi katerih je prišel do sklepa, da so Romi dolihocefalnega tipa, torej da so kot etnična skupina indijskega izvora.
 
Indijski izvor Romov, o katerem ne dvomi več nihče med resnimi raziskovalci, potrjujejo tudi številne druge raziskave: etnografske, mitološke, sociološke, itd.
 
Vendar kljub temu še vedno ne vemo, kje točno so bili Romi v Indiji nastanjeni, in zakaj so zapustili Indijo. Poleg teh so ostala nepojasnjena tudi številna druga vprašanja, ki se dotikajo Romov, pa tudi Sintov in Kalov.
 
Tudi pri današnjih plemenih v Indiji se porajajo vprašanja, ali jih raziskovalci obravnavajo kot romska in ali se med Rome prištevajo sami.
 
 

Prihod Romov na slovenska tla

 
Najstarejši pisni vir, ki priča o prisotnosti Romov na Slovenskih tleh, je iz leta 1387 v zagrebški škofijski sodni kroniki, ki omenja Cigana iz Ljubljane. Zato domnevamo, da so se prvi Romi naselili v Sloveniji v XIV. stoletju, čeprav je znano, da so v Evropi prvič zasledili pripadnike tega ljudstva e ob koncu XI. stoletja.
 
Naseljevanje Romov na slovensko ozemlje je skozi daljše obdobje potekalo v treh smereh: iz smeri Hrvaške – današnji Dolenjski Romi, iz Madžarske – današnji prekmurski Romi in iz smeri nemških dežel – današnji gorenjski Romi ali Sinti. Smeri selitev nam nakazuje tudi današnja naselitev romskih skupin, saj so ostali v bližini meja, od koder so prišli. Nekateri zgodovinski viri opredeljujejo prekmurske Rome kot krpatske (vlaške Rome), dolenjske pa kot hrvaške ali bele Rome. Vsak od teh skupin govori lastno romsko narečje. Prihod Romov v Prekmurje je označen z letom 1416, enako kot prihod Romov na Madžarsko.
 
Na slovensko ozemlje so se Romi naseljevali v manjših skupinah, v okviru rodovnih družin. Vse do XVIII. stoletja so bili po načinu življenja nomadi. Z začetkom XVIII. stoletja govorimo o prvih stalnih naselitvah posameznih romskih skupin na slovenskem ozemlju.
 
V sredini XVIII. stoletja, v letih 1761–1767, je avstroogrska cesarica Marija Terezija izdala množico ukrepov – odredb, s katerimi je želela doseči zakonsko asimilacijo Romov v večinsko prebivalstvo. Kasneje, leta 1783, je njen naslednik, cesar Jožef II. proces asimilacije Romov še zaostril. Odredbe so vsebovale: prepoved nomadskega načina življenja Romov – prepoved preseljevanja iz kraja v kraj, prepoved opravljanja romskih tradicionalnih poklicev, prepoved medsebojnih porok, prepoved vzgoje otrok in njihova prisilna oddaja v tujo prevzgojo, prepoved rabe romskega jezika in tudi prepoved rabe imena Rom ali Cigan. Imenovali naj bi se »novi naseljenci«. Takrat je bil na tem območju izveden tudi prvi popis romskega prebivalstva. Odredbe so začeli uresničevati, toda namena s temi ukrepi niso dosegli.
 
V 19. stoletju so sledila razna »reševanja« romskega vprašanja, predvsem z uporabo raznih okrožnic, ukorov in odredb tedanjih oblasti, ki so začele preganjati Rome iz kraja v kraj.
 
 

Kako so v tistih časih o Ciganih na slovenskem mislili in pisali

 
Dolenjske novice so v osemdesetih letih IX. stoletja kar precej pisale o Ciganih, ki jih takrat še niso imenovali Romi. Prva vest je prišla s seje Kranjskega deželnega zbora, kjer so leta 1885 sklenili, da »se bode s Cigani ostro ravnalo«. Za časnik, ki je pisal, da nas je »Bog ustvaril kot Slovence in nam dal slovenščino, da se v tem jeziku zgovorimo in da v tem jeziku mislimo, molimo, beremo, pišemo in se izobražujemo«, ni bilo nič krščansko, ko je obravnaval Cigane kot drhal, nadlogo, železne kobilice, nepotreben zarod, goljufive pijavke itn., ki bi jim bilo treba najti prostor nekje v Afriki. Tja so po mnenje kranjskih poslancev morda sodili zato, ker so nekateri med njimi verjeli, da so Cigani prišli iz Afrike in ne iz Indije, kakor je dokazal Fran Miklošič, ki je v letih 1872–1880 napisal najpomembnejše znanstveno delo o Evropskih Ciganih.
 
»Čudno je res, da vsredi med nami žive divjaki – Cigani – brez vsakega poduka, v zakonu brez zakona in nihče se jih ne vsmili« je pisal dolenjski časnik. Predlagal je, da bi odrasle »potaknili v prisilne delavnice, otroke pa v odgojevalnice«.
 
Takšen odnos do Ciganov je izviral še iz prejšnjih časov, ko so jih tedanje oblasti obravnavale še veliko strožje. Znana je okrožnica iz leta 1724, ki je v imenu cesarja naročala vsem deželnim sodiščem, naj preženejo Cigane iz dežele.
 
 

Izvor imena Cigan oz. Rom

 
Različica imena Cigan je razširjena skoraj v vseh evropskih jezikih (Tzigane, Gitano, Zigeuner, Ciganin, Zingaro,…). To ime so dobile indijske nomadske skupine verjetno že ob prihodu na slovenska tla. Ker beseda Cigan ne obstaja v romskem jeziku, je očitno, da so jih tako poimenovali drugi. Izvor imena ni zanesljivo potrjen, predvideva pa se, da izhaja iz grške besede athinganos, ki pomeni nedotakljiv. Athinganoi se je imenovala tudi frizijska verska sekta, ki se je ukvarjala z magijo.
 
Ime Rom se je začelo uveljavljati v novejšem času, predvsem zaradi negativnega prizvoka, ki ga vsebuje ime Cigan. Beseda Rom izhaja iz romskega jezika in pomeni človek in tudi mož (poročen); Romni - poročena ženska; Roma – ljudje. Na prvem kongresu Romov, leta 1971 v Londonu, so ti sami sprejeli ime Rom – Roma, kot uradno ime za vse pripadnike tega naroda.

V nekaterih državah so jih poimenovali tudi Egipčani: Anglija – Gypsies; Grčija: Ejiftos; Albanija – Evgit; –ker so Romi ob prihodu na evropska tla pripovedovali zgodbe, da prihajajo iz Egipta. V nemških pokrajinah se imenujejo Sinti – izvor lahko najdemo v jeziku hindi ali reki Ind. V Španiji in Perziji so jih poimenovali tudi po barvi kože: Cales, Karači, oboje pomeni črn.
 
 
Aktualne novice
Strokovno srečanje romski svetnikov
Inštitut za narodnostna vprašanja pripravlja v petek, 7. 11. 2014, ob 10. uri v dvorani Državnega sveta, strokovno srečanje romskih svetnikov. Gostitelj srečanja in osrednji govorec bo dr. Milan Brglez, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije.
več...
Rezultati lokalnih volitev 2014
Na portalu Lokalne volitve 2014 lahko spremljate rezultate lokalnih volitev .
več...
4. Mednarodna konferenca Romano Kher
V četrtek, 25. septembra 2014 bo organizirana  4. Mednarodna konferenca Romano Kher. Konferenca bo potekala  v hotelu Diana (Murska Sobota), z začetkom ob 9. uri.   
več...